Prvi teden v juniju imam v načrtu kolesariti po Dalmaciji (predvsem otoki Hvar, Brač, Korčula, Mljet, do Dubrovnika, mogoče še Mostar). Do Šibenika se peljem z avtom. Lahka varianta - samo kolesarski nahrbtnik in spanje po sobah. Če se seveda pokaže, da bo tisti teden lepo vreme.
Vem, da je precej optimistično, ampak če je kdo fraj in bi šel zraven... prisrčno vabljen.

Ljščr, pričakujemo poročilo in kako slikco tvojih popotovanj po Dalmaciji! Kilometrov sm vidu, da je blo kar precej!

Evo me nazaj, stvar sem uspešno izpeljal. Kaj naj rečem, bilo je enkratno, napisal bom malo več stvari, ko se mi bo dalo, zaenkrat samo gpx poti:

http://www.jonathanokeeffe.com/strava/map.php?whichAthlete=own&startDate=05/31/2014&endDate=06/10/2014&width=3&opacity=25&lat=43.26215&lng=17.361876&zoom=8&autoZoom=2&mapType=terrain

Kaj sem nosil s sabo? Par gat, nogavic, majico, hlače, ščetko in te stvari, polnilce, foto, gsm, 2 zračnici, plašč, rezervni dres, tel copate in še par drobnarij.
Imel sem 12l kolesarski nahrbtnik, tehtal 3 kg in easy bag nepremočljivo kamping vrečo, ki sem jo pritrdil na krmilo v kateri sem imel natlačeno obleko - super zadeva! Tehtala 2,3 kg skupaj s telovadnimi copati.

zdej se moram it pa najprej obrit!

heatmap ne vem, če dela, sicer me pa najdete na Stravi



Il meteo kaže vremensko napoved za 15 dni vnaprej. Kletvice so začele padati takoj 15. maja in vse do 30. maja, ko je bil čas za odhod proti jugu. Napovedano nestabilno vreme s pogostimi plohami in nevihtami. Zakaj je zmeraj tako, ko imam jaz dopust? Kot se je kasneje izkazalo, je bila skrb popolnoma odveč, ilmeteo pa se je še enkrat več izkazal za zelo pesimističnega v vremenski prognozi. Isto je ponavadi tudi za Istro v marcu...
Opremo sem si omislil karseda minimalistično in v duhu našega reka: BTK, saj si na morju. Če bom kak dan smrdel in bil moker ne bo konec sveta. Naj navedem nekaj primerov: šampon sem vzel takega majhnega, kot ga dajejo v hotelih, zobna pasta je bila vzorček, toliko da zadostuje za 10 dni, milo (ki ga na koncu nisem rabil, ker dobiš vse v sobah) je bilo paper soap (milo v tankih lističih, tehta par gramov). Zobni ščetki pa vseeno nisem odrezal ročaja. 2 zračnici in nekaj orodja je šlo v podsedežno torbico, rezervni plašč pa zvit in prilepljen zadaj na sedežno oporo. Imel sem 12l kolesarski nahrbtnik in easy bag nepremočljivo vrečo za taborjenje v katero sem stlačil večino oblačil (kratke hlače, 2 majici, 1 dolga, gate, nogavice, kopalke, brisačka) in jo obesil preko krmila. (zadeva je super umeščena med bovdne in čisto nič ne opleta). V nahrbtniku razni elektronski pripomočki, rezervni dres, vetrovka, denar, dokumenti itd. Za zmočljive zadeve sem kupil zip vrečke (vrečke na zadrgo). Dosti stvari gre pa tudi v žepe dresa. Telovadne copate sem imel pritrjene z elastiko preko easy bag vreče. (napovedane nizke temperature, zato nisem vzel japonk)
Napolnjen easy bag + telovadni copati = 2.3kg
Nahrbtnik = cca 3kg
Zračnice, plašč še cca 1kg.
1.5 litra pijače stalno na kolesu.

Za orientacijo sem imel android gps navigacijo, z zemljevidom pa je pomagala tudi strava. Razne urnike odhodov trajektov sem imel poslikane in shranjene v mobiju.
Za prenočišča sem najprej načrtoval uporabljati hostle, rezerviral sem samo prva dva, v Mostarju in Dubrovniku, za naprej sem mislil bookirati sproti.

1.dan Vodice – Mostar 218.1km, 2150 višinskih m

Parkiral sem pri apartmaju Sanjinih staršev v Vodicah pri Šibeniku, kamor sem prispel v petek po službi in tam tudi prespal, da sem zjutraj lahko takoj odkolesaril, za kar se jim še enkrat zahvaljujem.
5 zjutraj. Itak nisem kaj dosti spal zaradi pričakovanja, zato tudi počutje ni bilo najboljše. Okoli 6h odkolesarim proti Šibeniku. Pred mano pa 220 km vožnja do Mostarja z okoli 2000 višinci. + še en priboljšek – veter v prsa praktično večino poti. Naj kar takoj povem, prvi dan sem trpel ko magarac, ampak sem imel stalno v mislih, da bo bolje, ko enkrat pridem do otokov. Nasploh sem se nekam švohotno počutil. Takšno pot preko Mostarja in naslednji dan do Dubrovnika sem si izbral, da ne hodim 2x po isti poti – kot nekakšen transfer do Dubrovnika in nato vračanje preko otokov nazaj do Vodic. Torej, do Šibenika leti, mam veter v hrbet, nato se obrnem gor proti Drnišu, mi pihne veter v prsa. Si mislim, da do Drniša zdržim, potem se pot obrne nazaj proti jugovzhodu, bo letelo celo pot. Dreka bo, do Drniša se veter obrne, da piha iz vzhoda in imam lepo do Mostarja zvestega spremljevalca, da po ravnini ne gre več kot 25kmh. Med potjo ne slikam kaj dosti, ker hočem samo čimprej priti do Mostarja. V grlu me neki zbada in že se vidim, kako v lekarni razlagam, da bi imel antibiotik za angino. A bi Ospen al Sumamed? Vmes se parkrat ustavim na bureku in dokupim vodo in nekje okoli 16h na vrhu n-tega vzpona končno ugledam v dolini Mostar. Alright, sledi samo še vetroven spust v dolino in zmagoslavno slikanje Neretve. Še najslabše jo je od dolgotrajnega sedenja odnesla rit, ki je kar fajn razbolela.
Hostel sem imel bookiran vnaprej in tudi na gps označeno lokacijo, ampak gostitelj šalabajzerski ima na spletu narobe označeno – na napačni strani Neretve. Tam gledam naokoli z rdečimi očmi od vetra, kje naj bi bil ta hostel, nakar ga pokličem in me pride iskati. OK, hostel čisto v redu in kar je najpomemnejše, v sobi sem sam. V hodniku skupni računalnik, ki ga zaseda neka angležinja kadarkoli pridem mimo. Zgleda navdušena nad čudom tehnologije, se ne zmakne od ekrana. Ti še niso povedali za čevape??
Nč, grem jaz na porcijo čevapov in naročim še solato. Malo vitaminov ne škodi, pa dobim za solato krožnik čebule. Pa biće dobro i to... Zraven se lepo poda vrček piva. Nakar prisede en Bosanec in se lepo meniva v polomljeni srbo-hrvaško-slovenščini. Tu niso švasane samo črke nego tudi moj jezik. Nato ogled mesta, tržnice, mostu... Povsod so še vidne luknje na fasadah od streljanja, šrapnelov. Sicer pa zelo lepo mesto. Turistov kar veliko, mešana družba, dosti japoncev. Neki mi še manjka, pa grem na 2 baklavi, nato pa spat.
Že ko sem prišel v mesto sem v daljavi slišal neko govorjenje iz zvočnikov, sem mislil, da imajo kakšno prireditev ali nekaj. Izkaže se, da je ta zvočnik prikladno blizu moje sobe, ker okrog 5h zjutraj me zbudi ašwaad mahatwaaa jaaa ooooo, salamanjaaaaaa ooouuuuuuu, se zasliši molitev. Kasneje na googlu odkrijem, da je to eden od 6 ih pozivov k islamistični molitvi v dnevu. Ta je bil za sunrise. Takle mamo, zdej ko sem že buden grem po jutranjih opravilih, na ulici najdem še burekđinico in gremo na pot proti Dubrovniku. Cena prenočišča: 10 eur.

Neretva, končno, sem že mislil, da je ne učakam


pogled iz sobe hostla, tu nekje mora biti ta presneti zvočnik za molitve


tudi iz mojega okna


ćevapi sa Łukom

2.dan Mostar – Dubrovnik 151.2km, 1558 višinskih m

Zjutraj torej na burek in še neko pecivo za kasneje in hajd proti Dubrovniku. Že takoj ven iz Mostarja začne pršiti dež, ampak ni hujšega, gre mimo. Trasa je taka, da je najprej nekaj vzponov, nato pa ene 70 km čiste ravnine. Na vzponih ne gre nikamor, pa še pokrajina je taka pusta, znaki za minska polja in te zadeve. Kaj če me prime srat? Me pa veliko voznikov pozdravlja, piska. Ampak to ni piskanje, ker bi jim bil v napoto, ampak gre res le za pozdrave. Kakšen mi tudi zatuli iz avtomobila MAJSTOREEE! To so preprosti ljudje, ki vozijo razpadajoče gajbice, vozniki prestižnih avtov vsi švignejo mimo. Pokrajina torej pusta, hiše zapuščene, porušene, cesta pa bolj gor kot dol. Rit me še od prejšnjega dneva precej boli oz. postaja vse slabše, da praktično ne morem sedeti. Končno pride na vrsto tista 70km ravnina, kjer naj bi jaz prišel do izraza. Ja bi, ampak ne proti vetru. Spet ta veter, veter. Občutek, ko gre po ravnini 25kmh poznamo vsi kolesarji. Pa še normalno ne morem sedet, da bi pošteno poganjal. Če stojim me začnejo pa boleti kolena. Na koncu ravnine je mesto Trebinje, kjer dokupim vodo in neko pecivo. Sledi pa še malo vzpončka in nato spust v Dubrovnik. Že cel dan me lovijo črni oblaki, ampak pot vedno tako zavije, da se nevihti srečno izogibam. Tokrat ne bo šlo, na vzponu pred Dubrovnikom me ujame dež, ni se kam skriti in tako priguram na vrh premočen. Sem vsaj stestiral nepremočljivost moje opreme. Vse suho. Na vrhu se že razjasni in odpre se mi pogled na mesto Dubrovnik. Prevzame me občutek zmagoslavja, isto kot pred Mostarjem, pa še lep zaključek etape je, ko gre samo še navzdol. To je bila tudi edina ploha na celi turi. V prihodnje me je spremljal le še veter in naraščajoče temperature. Poleg tega me je samo na tem spustu zeblo, garmin je pokazal 15 stopinj in v kombinaciji s premočenostjo in hitrostjo je razumljivo, da zazebe. Na sebe spravim vse kar imam in še vedno se tresem. Preden prispem pred stari del Dubrovnika, kjer imam hostel, je že vse suho in sonce prijetno greje. Najdem ga z lahkoto, je pa poln turistov, večinoma angležev/avstralcev/američanov. Nasploh mi grejo američani na živce s tistim njihovim »it's LIKE«, I mean LIKE«... Večina jih je prišla posamezno in so se tukaj spoznali, vabijo me da gremo zvečer ven, ampak jaz ne grem, ker imam druge plane. I mean LIKE, why are you travelling by bicycle... Because it is LIKE f...ing awesome!
Torej, hiter ogled mesta, naključno sprehajanje, sreča da imam sobo direkt v starem delu, sicer se mi nebi dalo kaj dosti hoditi. Mesto seveda lepo, urejeno, tudi tu vidni sledovi obstreljevanja v poduk, da se tega ne sme delat. Spati se ne da, ker mularija bluzi po hostlu. Hostel nikada više, edino če bo prazen. Cena: 30 eur
Zjutraj vstanem pred vsemi, okoli 7h in grem na ulico, kjer si privoščim zajtrk za 105 kun. Drago, ampak sem zelo zadovoljen z razgledom. Ulice še prazne, samo sem pa tja kakšen sprehajalec in mularija, ki gre v šolo. Zdaj pa pride na vrsto lepši del ture, zaradi tega sem prišel; otoki, sonce, morje. Zato hitro hop v sedlo (auch, rit še kar boli)


popestritev na dolgih bosanskih ravnicah, je živa samo se skriva


tole pa ne bo tako dobro


Dubrovnik, skopan po nevihti, pripravljen na moj prihod


fruštek

3.dan Dubrovnik – Mljet 121.4km, 1,543 višinskih metrov

Zjutraj po zajtrku sem na hitro spakiral, saj se je naredil prekrasen dan, niti sledu o kakšnih plohah in nevihtah. Tudi temperatura je bila prijetnejša od prvih dveh dnevov. Če sem od začetka kolesaril z vetrovko in rokavčki, sem sedaj bil v poletni opravi. Iz Dubrovnika ven je malo napeto, veliko busov sem in tja, ampak se uspešno izvijem iz mestnega vrveža. Za mano ostane dubrovački most, pred mano pa prekrasen pogled na vijugasto cesto ob strmi, razčlenjeni obali. To je to, po to sem prišel, zato tudi volja naraste in z vmesnimi postanki za slikanje sem hitro mimo Stona z zanimivim obzidjem in že je pred mano prvi trajekt iz Prapratne v Sobro na Mljetu. Otok je dokaj majhen in ne ravno znan, ampak sem ga enostavno moral obiskati, ker so mi bili glavni cilj prav otoki. Cilj dneva mi je bila vasica Polače na skrajnem zahodu otoka, tako da sem se moral prebiti preko skoraj celega otoka. Prvič tudi nisem imel vnaprej planiranega prenočišča, zato me je malo skrbelo kaj bom našel. Otok je otok v pravem pomenu besede, skoraj vedno se vidi obala in omamno diši po iglavcih. Proč od dokaj prometne jadranske magistrale, prometa praktično ni, sem pa tja kakšen avto in pa kar nekaj kolesarjev, ki so jih prevažali iz otoka na otok z ladjo, mislim, da sem isto skupino srečal vsaj 3x, le da so oni vmes malo krajšali z ladjico.
Na tem mestu bi omenil stvar glede drugih kolesarjev; od štarta pa do prihoda v Dubrovnik nisem srečal niti enega kolesarja, ki bi zgledal da kolesari za šport in ne da gre okopavat krompir ali v gostilno. Šele tretji dan nekje za Dubrovnikom sem srečal nekaj trekingov. Torej po okoli 400 km vožnje! Prvega specialkarja sem srečal mislim, da šele na poti na Korčulo. Ker očitno v teh krajih kolesarstvo ni ravno čislan šport, so tudi mene včasih gledali malo postrani.
Kar me je edino razočaralo je bil slab asfalt, uporabljeno je bilo ostro kamenje, 100% sem bil, da bom dobil defekt, pa ga na koncu nisem. Na spustih sem zaradi tega konkretno zaviral, namesto da bi pridobival na času sem ga izgubljal. Vzponov kolikor hočeš, sploh nobene ravnine, ali gre gor ali pa dol. Ob prihodu v Polače (tako ime, ker je tu neka stara Rimska palača) sem bil lačen kot pes, zavijem v prvo gostilnico ob morju, mi konobare ponudi neko solato s hobotnico, rečem pa ja sam ti močno puno gladan. Me pogleda, »onda jedan T-Bone steak, je ogromen. OK, donesi, pa pira ne pozab, pa glej da bo mrzu! Pogledam cenik, ta zrezek je 180 kun (okoli 25 eur), ko ga prinese na mizo vem, da je vreden svojega denarja. Pivo pa zareže po grlu tko kot mora. Na koncu ga še vprašam, kje bi tu dobil za spati, pokaže na market malo naprej, naj tam curice vprašam, tam takoj najdem sobo za 200 kun. (v bistvu apartma) Kasneje spoznam, da bi moral ceno spustiti na 150 kun, ker je predsezona in sobodajalci se plazijo po kolenih, da komu oddajo sobo. Ampak ok, imam lep pogled na zaliv in sončni zahod in MIR v sobi. Ker ostaja čas skočim še do narodnega parka, skrajno očuvan in lep predel otoka, nekje prečitam, da imajo celo koralni greben. Tudi tu se med redkimi turisti najdejo predvsem angleži in američani.


obala naprej od Dubrovnika


Ston


Polače


bišteka kot se spodobi!


narodni park Mljet

4.dan Mljet – Korčula 119.9km 2071 višinskih metrov

Zjutri mi sobodajalka pravi, da naj ostanem še kak dan, da bi me učila hrvaško. To je taka starejša gospa, ampak ima pol vasi pod kontrolo, sliši se jo na daleč in vse določi, kjer naj parkiram kolo itd. Ajde, ne morem jaz parkirat moje makine zraven tvojih traktorjev za rentanje. Kot da bi lipicanca zaprl v hlev z posranimi biki. Tako si le izborim en spodoben plac, kjer pustim kolo, ker v sobo mi ne pusti, pravi da ji polomim rože. Drugače na celi poti nimam težav kar se tiče varnosti kolesa, povsod mi pravijo naj ga kar zuni pustim, čeprav ga raje zaprem, kjer se pač da. Svetuje mi, naj si ogledam še vzhodni del otoka, kjer so lepe peščene plaže, samo da mi bodo noge odpadle, ker je sam breg. Ubogam in grem res čez cel otok gledat te plaže, ampak malo pred koncem preračunam, da ne bom ujel trajekta, zato se predčasno obrnem, da ujamem trajekt nazaj na celino. Sledi vožnja po polotoku Pelješac, spet en sam breg, pokrajina pa se spremeni, polno je vinskih trt in domačij, kjer ponujajo vino in te zadeve. O oblakih ne duha ne sluha, začne kar pasje pripekati in na zadnjem vzponu pred mestom Orebić od koder pelje trajekt, me že poštena skuha. Začnem prakticirati coca-colo, ko mi zmanjkuje energije, pomaga ful. Višinski metri začnejo rasti v nenormalne številke. Dost imam hribov, na srečo sledi le še spust s PREKRASNIM razgledom čez morje na otok Korčula. V Orebiču poplaknem vse tegobe Pelješca s pol litra Bavarie in počakam na trajekt, ki me brez brodoloma prepelje na Korčulo, kjer je takoj tudi samo mesto Korčula, ki si ga izberem za 2 nočitvi. Na vseh treh velikih otokih imam namen nočiti 2x v istem kraju, da imam en dan v miru čas prečesati otok. Zavijem kar na turistično infotočko, kjer želim sobo za male pare, dobim lepo za 150 kun na noč. V najstrožjem starem mestnem jedru. Lastnica niti ne vzame podatkov, samo reče, da se vidiva jutri, da plačam. Kolo naj pustim kar na ulici, neče ga nitko uzet. Potem le dobim prostor v neki delavnici ki je pod ključem. Tudi stanovanja ne zaklepa niti ponoči… Mesto je ena sama lepota, zelo mi je všeč, ulice ozke, ljudi malo, kar izgubljal bi se po njih, čeprav težko, ker je mestece dokaj majhno. Pivo tu, pica tam, sladoled tu, pa še par slaščic, ker ni bilo zadost. Life's good. Tukaj res začnem uživat. Hud problem pa je z zadnjo platjo. Kako naj rečem, mlade mamice imajo gotovo često opraviti s podobnimi zadevami pri svojih malčkih. Zato v lekarni kupim baby puder. Zvečer še razmišljam, če ne bi naslednji dan raje počival, da se mi rit pozdravi, če ne sploh ne pridem nazaj do avta.



pogled na obalo mljeta


perfektno je


počitek v senci nekje na Pelješcu


pogled proti Korčuli


Korčula

Bravo Peter, strokovno sestavljeno, prfektno branje

Bravo Ljščr! Super si napisu! Čakam nadaljevanje!

5.dan Po Korčuli 107.3km, 1847 vm

Postane mi že ustaljena praksa, da grem zjutraj v pekarnico, kjer se nabašem z raznim pecivom, potem na kafe, v trgovino po vodo in kakšno kokakolo in na kolo. Vedno pijem kupljeno vodo, ne morem si privoščiti, da fasam kako drisko, pokvari stvar, kot enkrat v Istri... Izgubim tudi strah, skrb pred tem, kako si bom zvečer našel prenočišče, tako da stvar postane res umirjeno pohajkovanje. Za največje 3 otoke (Korčula, Hvar, Brač), sem načrtoval po 2 nočitvi na vsakem otoku. Prihod na otok – nočitev in nato cel naslednji dan raziskovanje otoka in zvečer nočitev na istem mestu, brez prevozov s trajekti in iskanja nove sobe. Ter seveda brez večine prtljage, samo kopalke in par drobnarij, ostalo pustim v sobi. Ampak danes se počiva, ker mam rit ožuljeno...
yeah right, zdaj sem tu, v hlače natresem pošteno mero baby pudra in gremo po Korčuli. Tu ne diši le po borovcih, ampak še po raznih zeliščih; timijan, rožmarin, mislim da origano. Postaneš kar lačen, ker pričakuješ pico… Obdelam vse potke, ki sem jih tolikokrat prej pregledoval na google maps in … uživam. Na google street je možen ogled poti, tako da že vnaprej vem, kje je asfalt in kje makadam, razgledi pa so v živo še mnogo boljši. Noge se šele danes začnejo normalno vrteti, rit je bolje, skratka postaja čista uživancija. Predvsem v notranjosti otoka sem pričakoval malo bolj zanemarjene vasi (takšno izkušnjo imam namreč z lanskega izleta na Ugljan in Pašman), ampak ne, tukaj je vse lepo zrihtano, vasice so stare ampak prekrasno urejene, smeti ni, skratka vse lepo. Obala ena sama lepota, majhni otočki in zalivčki, voda pa turkizno modra, ker je na dnu zaliva mivka… Na otoku bi rekel, da prevladujejo trte, to se vidi tudi po številnih kmetijah, ki ponujajo vino, prošek (vino iz sušenega grozdja) itd. Temperature gredo že krepko čez 30 stopinj, ustavim se v enem izmed zalivov – pupnatska luka, oblečem kopalke in se grem hladit. Za nazaj imam še zahodnik v hrbet, tako da leti nenormalno in podaljšam še na drugo stran, kjer so peščene plaže, pa se še tu skopam. Ej, to ti je lajf! Lahko bi imel kar kamero in nonstop slikal, ker je povsod lepo, ampak pač, potem nikamor ne pridemo. Zvečer spet papat in ne več kot eno pivo, da ne bo posledic naslednji dan. Lastnice sobe od nikoder, a naj zjutraj kar grem brez plačat, itak nima nobenih mojih podatkov...?


razgledi, razgledi


Pupnatska luka - kao zelo popularna plaža na Korčuli, ampak zdaj v predsezoni skoraj prazna


še ena plaža


ne vem več katera vas, najbrž Smokvica


to oni delajo take kučice iz kamna, jih je po otoku kar nekaj




mesto Korčula

6.dan Na Hvar 114.7km, 2184 vm

Čas za slovo od Korčule, ki mi je ostala v najlepšem spominu, sem se gotovo nameravam vrniti (ne s kolesom) Pozabil sem omeniti, da Korčulani trdijo, da se je tu rodil Marco Polo in od tu odplul tudi na svoje popotovanje v daljno Azijo (kar je bolj verjetno). Seveda na ta račun tudi služijo, saj imajo v mestu kar tri Marco Polo shope. Notri prodajajo razno mornarsko kramo, po pravici povedano nisem šel gledat.
Ta dan imam tri trajekte, kar je malo bedno, ampak ne gre drugače. Ladja sicer vozi iz Vele Luke, ki je na drugi strani korčule in gre ob 6 zjutraj na Hvar ali nekaj takega. Ne pride v poštev, pa še vprašanje, če vzamejo kolo na krov. Sem bral da ga ne… Trajekt torej iz Korčule nazaj na Pelješac, nato vožnja čezenj in še en trajekt na celino, pa malo po magistralki do Drvenika in od tam končno na otok Hvar. (glej zemljevid) Do Drvenika dirkam, da ulovim en dokaj zgoden trajekt. Ta dan spet naberem čez 2000 vm, saj cesta stalno valovi, čeprav sumim, da tudi Garmin malo pretirava... Ko pridem na Hvar sem prvo neki zlo lačen zato grem v eno oštarijo in naročim čevape in pa spomnim kelnarja naj ne pozabi piva prinesti. Nato grem sporbat kakšno plažo, seveda da pridem do nje se je treba spustiti 200 m, kasneje pa spet nazaj gor. Čeprav je do prenočišča le krajša pot od pristanišča, se mi že dozdeva, da bo tudi Hvar odličen za kolesariti in nedvomno tudi zelo zahteven, saj je precej hribovit. Rezerviral sem si hostel, to pa zato, ker je na internetu videti, da so vse sobe proste, torej je isto, kot če mam svojo sobo… Res pridem do hostla, nikjer nobenega, nato me en domačin vodi s svojim Yugecom do hiše lastnikov hostla. Ovaj Slovenac je ludi, ide brzije od mojega Yugota! Izkaže se, da so lastniki hostla Slovenci, kar je dobro, da se ne blamiram stalno z mojo Hrvaščino. Tu imajo neke sorodnike, pa so se kar za stalno preselili sem iz Kranja, tu so tudi pozimi. Imajo hostel, neko konobo, pa gojijo razna zelišča. Super, kot sem predvidel imam cel hostel zase. Luksuz za 150 kun na noč! Dobim kar ključ od celega hostla (samo naj ga ne izgubim, ker naj bi bil edini) Je pa ta vas v eni vukojebini, ni drugega kot ena majhna trgovina, kjer moraš kruh naročiti en dan vnaprej. Tako da ta večer sem na domaćici in bananah. Pred trgovino lokalni pubeci žulijo pivo in gledajo kolo kot deveto čudo, da bi mel še tavisoke diške, potem bi šele vidli!





vzpon proti vrhu polotoka Pelješac, v ozadju pa prekrasen razgled na Korčulo


Blizu so neki delavci, ki niso bili kaj prida produktivni, imeli pa so tudi takšen razgled z delovišča...


v pristanišču





ali bo tudi Hvar nekaj posebnega, bomo videli zjutraj


bolje, da je tu spodaj lepa plaža, da ne hodim zastonj nazaj v hrib...

zdela se mi je dovolj dobra plaža, da se splača preobleči v kopalke...



hostel. Moje, vse moje , za 20 eur na noč

7.dan Po hvaru 156.0km, 2681 vm

Zjutraj na tešče na kolo, do prvega večjega mesta Jelsa je kakih 30 km. Do tja pa cesta za obliznit prste, nekaj časa nova, črna, gladka, ovinkasta, peglal bi jo cel dan. Pa še stalno se spušča, tako da pohodim do konca, zadaj beli golf 2 dizel nima za burek. Potegnem še do Vrboske, kjer opustošim pekarnico, nato preko prelaza do mesta Hvar. Ko govorimo o Hvaru moramo nekaj vedeti, to ni enostaven otok za kolesarjenje, ta dan se mi nabere 2600 višinskih metrov. Ampak ves trud se poplača z enkratnimi razgledi iz stare ceste na vse strani Hvara. Nova glavna cesta vsebuje tunel pod hribom in ni zanimiva, je pa zato stara cesta toliko manj prometna. Če bi šel še kdaj kolesarit v te kraje, bi gotovo še enkrat zavil na Korčulo in Hvar! Nadležno mi je stalno se ustavljati in slikati, tako da kar preneham in raje uživam v vožnji. Malo sicer pogledujem na cesto, kdaj srečam kakega modrasa, ampak vsak je že lepo zapečen in speštan na cesto, tako da me ne ogroža.
Mesta Hvar si ne ogledam dobro, ker sem v kolesarskih čevljih in je polno spolzkih kamnov in stopničastih prehodov. Zapeljem se samo po obali, videl sem dovolj, turkizno morje in pripravljeni ležalniki v sencah borovcev. Nazaj do hostla grem še na par obvozov in da je mera polna za konec še spust do morja (hostel je na 320 metrih) in hlajenje v morju (na otoku postaja neznosno vroče)




Vrboska, tu sem jedel zajtrk




na tisoče kilometrov takih nasipov iz kamnov, da so napravili zemljo bolj rodovitno

mesto Hvar

ker sem bil tako priden, se lahko pa še kopam

8.dan Brač 130.7km, 1322 vm

Naslednje jutro spet na tešče na kolo, ker ni v bližini hostla nobene pekarnice ali normalne trgovine. Nazaj na celino, nato do Makarske od koder pelje trajekt na Brač. Skupno sem se s trajekti peljal 9x, nisem računal, ampak približno 100 eur me je to stalo. Za kolo zaračunajo približno toliko, kot za osebo. Je pa dodana vrednost trajektov ta, da imajo skoraj vsi klimatiziran salon, tako da sem bil deležen vsaj nekaj udobja tekom dnevov, k osem se vozil s trajekti.
Po prihodu na celino sem hotel nekaj pojesti v kakšnem obmorskem kraju. Do Makarske mi neki sumljivo leti, zato mi ostaja čas do trajekta in podaljšam naprej do Brele, kjer hočem videti zanimivo obalo. Tu obiščem pekarnico, kar šteje za že kar pozen zajtrk (prevozil že okoli 50km) Sem bil že malo švoh, sem malo več vzel, zato je verjetno pekarica mislila, da kupujem še za kolege... Ta podaljšek poti bi me kmalu stal ene počene zračnice, ker sem nabasal tak kamen, da me je kar vrglo na sedežu, ampak začuda še kar drži. Vseh 10 dni sem torej ostal brez gumidefekta. In tudi kakršnihkoli drugih tehničnih težav, nagajal je edino menjalnik, ki sem ga potem nekako le uspel nastaviti.
Brač mi ni ostal v tako lepem spominu, ker je postalo prevroče, temperatura na garminu gre proti 40 stopinjam. Sicer ravno tako kot na drugih otokih tudi tu zelo lepo diši, predvsem sivka in žajbelj. Ta dan sem imel v načrtu prevoziti polovico Brača do letovišča Bol, ker spet 2x prespim. Prevozit Brač spet pomeni vzpon na ene 400 m, pa nazaj spust. Bom postal še dober klančar... Na Bolu najdem kar cel apartma za nizko ceno, k sreči klimatiziran (edina nastanitev do sedaj, kjer klimo zares krvavo potrebujem). Pod mano neki bar, kjer je cel raztur do zgodnjih jutranjih ur, tako da bolj slabo spim.




plaža Brela blizu Makarske


Bol

zlatni rat

Bol

9. Po Braču, na Vidovo goro

Vidova gora je najvišji vrh Jadrana (778 m), zato se spodobi, da grem gor. Vzpon imam namen opraviti v malo hitrejšem tempu, kar potem plačujem še preostali del dneva, ker se kar ne poberem, noge so neki švoh in tudi vročina postaja neznosna. Tudi nisem šel ravno zgodaj. Na Stravi sem vsaj pobral 4. čas iz Bola gor, glede na številne kolesarje tu niti ni slabo. Poraba vode je cca 1,5 litra vsakih 25 km. Zato malo skrajšam ogled otoka in se raje predčasno vrnem na Bol, une lepe plaže bodo počakale na kakšno drugo priložnost, ampak ker sem na drugi strani otoka to pomeni spet vzpon cca 400 m v pasji vročini. Razmišljam, kaj je bolje, al naj odpeljem počasi in se pražim več časa na soncu, al naj čimprej skočim čez in se še bolj zmatram. Na koncu grem počasi, sonce žge, misli mi malo uidejo in začnem razmišljati, da bi bilo dobro s kremo namazati še kolo, da se mi karbon ne stopi. Na srečo se začne spust in vetrič me prebudi iz delirija ter odžene nesmiselne misli. Nazaj pridem zmatran, kot da bi prevozil maraton Franja, ki se je takrat odvijal ene 500 km bolj severno (BRAVO KK SOČA!) Telo ohladim na normalno temperaturo s skokom v hladno morje.




pripomočki za britje v moji prtljagi niso bili predvideni...

Ko mi je bilo najbolj vroče, pa pridem do vasi z imenom Pražnica...

Lep dopust )Si mi dal mislit ...bo treba sprobat .Ti zdej je baza narjena tko da se šprinti s Erzenom pa si nastelan za podium:))